Kazalo na desnem robu:
GorVDSS Sodba Pdp 214/2025
Sodišče: Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek: Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI: ECLI:SI:VDSS:2025:PDP.214.2025
Evidenčna številka: VDS00087561
Datum odločbe: 02.07.2025
Opravilna številka II.stopnje:
Področje: DELOVNO PRAVO, ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut: krivdna odgovornost delodajalca - ravnanje delavca - nesreča pri delu - padec delavca - dvižna ploščad - nevarna stvar - nepripetost z varnostnim pasom - izključna odgovornost oškodovanca
GorJedro
Delo v škarjasti dvižni ploščadi, ki je bila ustrezno ograjena in pravilno delujoča, ni predstavljalo nevarne dejavnosti, takšna ploščad pa sama po sebi tudi ni bila nevarna stvar v smislu drugega odstavka 131. člena OZ. Ker v primeru pravilne uporabe dvižne ploščadi do obravnavanega škodnega dogodka ne bi prišlo, ploščad sama po sebi ni bila nevarna stvar, delo v njej pa ne nevarna dejavnost. Če stvar, ki sama po sebi ni nevarna, postane takšna zaradi nedopustnega ravnanja tretjih oseb, je odgovornost za škodo lahko le krivdna. Ker je do škodnega dogodka prišlo izključno zaradi nepričakovanega in nedopustnega ravnanja tožnika, toženkine odškodninske odgovornosti sodišče prve stopnje utemeljeno ni ugotovilo. Nihče ni potrdil, da bi kdorkoli tožnika (zlasti tudi v povezavi z njegovim ravnanjem, ki je vodilo k nastanku škodnega dogodka) priganjal k hitremu delu, ali da bi se tako mudilo, da je zaradi tega tožnik delal pod pritiskom.
GorIzrek
I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. II. Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.
GorObrazložitev
1. Spor se nanaša na plačilo odškodnine zaradi nesreče pri delu z dne 11. 10. 2014. Pritožbeno sodišče o zadevi odloča tretjič. V drugem sojenju je s sklepom Pdp 385/2024 z dne 6. 11. 2024 razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje (Pd 34/2018 z dne 21. 6. 2022) in mu vrnilo zadevo v novo sojenje. V napotilu mu je naložilo, da razišče dejansko stanje glede pravnorelevantnih ravnanj ter vzrokov z vidika odškodninske odgovornosti strank, ter ga opozorilo tudi na upoštevanje stališč, ki jih je Vrhovno sodišče RS v obravnavanem sporu sprejelo v sklepu VIII Ips 5/2024 z dne 20. 8. 2024. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v višini 92.737,41 EUR z obrestmi in za plačilo mesečne rente v višini 1.330,70 EUR od 1. 6. 2018 dalje. Odločilo je, da je tožnik dolžan povrniti toženki stroške postopka, o njihovi višini pa bo izdalo poseben sklep po pravnomočni odločitvi o glavni stvari.
2. Zoper sodbo vlaga tožnik pritožbo zaradi vseh pritožbenih razlogov. Vztraja pri odškodninski odgovornosti toženke. Navaja, da se je dvižna ploščad nahajala na višini treh metrov in je bila kot takšna (so)vzrok za nastalo škodo. Izvedenca iz varstva pri delu nista odgovorila, kakšna bi morala biti toženkina ravnanja ob napotitvi tožnika na delo v tujino. Ugotovila sta kršitve, do katerih se sodišče ni opredelilo. Toženka ni predložila listine, iz katere bi izhajalo, da je tožnika napotila v tujino na delo ključavničarja monterja. Morala bi zagotoviti, da bi vodja gradbišča A. A. govoril slovensko. Na gradbišču je bil prehud delovni tempo. V tednu, v katerem je prišlo do nezgode, je tožnik delal več ur, kot je zakonsko dopustno, zaradi česar je bil preutrujen. Ni pravilno stališče sodišča, da za presojo škodnega dogodka ni pomembno vprašanje ustreznosti zdravniškega pregleda. Tožnik ni bil usposobljen za delo, na katero je bil napoten. Ni vedel, kje naj bi se nahajali varnostni pasovi. Tudi sicer je A. A. izpovedal, da pri uporabi škarjaste dvižne ploščadi varnostni pas ni nujen. Sodišče se ni opredelilo do tega, da se je v bližini tožnikovega padca na tleh nahajal varnostni pas. Šele ob prihodu na Hrvaško je izvedel, da bo A. A. skrbel za njegovo varnost in zdravje, mu dajal navodila in ga nadzoroval. Toženka in A. A. nista ustrezno nadzorovala tožnika. Toženka ni preverjala organizacije dela, varnega delovnega okolja in se za tožnika ni zanimala. Njen pisni sporazum z družbo B. d.o.o. z dne 19. 8. 2014 je ničen, zato se nanj sodišče ne bi smelo sklicevati. Ni se opredelilo do okoliščin, ki izhajajo iz izpovedi C. C. in D. D. Priglaša stroške pritožbe.
3. Toženka v odgovoru na pritožbo prereka njene navedbe, predlaga, naj jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne in priglaša stroške odgovora.
4. Pritožba ni utemeljena.
5. Tožnik se je poškodoval, ko je kot delavec toženke (delodajalka v ožjem pomenu besede) opravljal delo na delovišču drugega izvajalca v kraju O., kamor ga je toženka napotila v okviru poslovnega sodelovanja z družbo B. d.o.o. (delodajalec v širšem pomenu besede)1. Pritožbeni očitek, da sodna izvedenca za varnost in zdravje pri delu E. E. in F. F. nista odgovorila, kakšna bi morala biti ravnanja toženke ob tej napotitvi tožnika, se navezuje na presojo, ali je toženka kot delodajalka v ožjem pomenu besede v tem sporu odškodninsko odgovorna. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da navedeno predstavlja pravno presojo, ki je pridržana sodišču, zato dopolnitev izvedenskih mnenj v tej smeri ni bila potrebna.
6. Prvostopenjsko sodišče je pri presoji spora izhajalo iz stališč revizijskega sklepa VIII Ips 5/2024, v katerem je poudarjeno, da delodajalca v ožjem pomenu besede zavezuje prvi odstavek 179. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1). Četudi vključi delavca v dejavnost delodajalca v širšem pomenu besede, ni razbremenjen vseh dolžnosti glede skrbi za varnost in zdravje delavca (ustrezna usposobitev delavca, določna opredelitev dela, spremljanje opravljanja dela delavca idr.). Prvostopenjsko sodišče je navedlo ustrezne razloge za presojo, da upoštevaje okoliščine konkretnega škodnega dogodka in pravnorelevantna ravnanja ter vzroke ni podana niti objektivna niti krivdna odškodninska odgovornost toženke. Do škodnega dogodka je prišlo izključno zaradi nedopustnega ravnanja tožnika.
7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik pri montaži sortirnega stroja za komunalne odpadke splezal na prečko zaščitne ograje škarjaste dvižne ploščadi (ploščad se je nahajala na višini približno 2,5 metra), da bi dosegel pločevino na transportnem traku. Ko se je prijel za motor transporterja, je vrtljivi krak traku zasukalo, tožnik pa je padel na tla z višine približno treh metrov. Z varnostnim pasom ni bil pripet. Upoštevaje tudi mnenje sodnih izvedencev je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik postopal nepravilno, ker ni bil pripet z varnostnim pasom in ker je splezal na ograjo dvižne ploščadi.
8. Delo v škarjasti dvižni ploščadi, ki je bila ustrezno ograjena in pravilno delujoča, po pravilni prvostopenjski presoji ni predstavljalo nevarne dejavnosti, takšna ploščad pa sama po sebi tudi ni bila nevarna stvar v smislu drugega odstavka 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Pritožba tej presoji zmotno nasprotuje z zatrjevanjem, da se je dvižna ploščad nahajala na višini treh metrov in je bila zato (so)vzrok za nastalo škodo. Ker v primeru pravilne uporabe dvižne ploščadi do obravnavanega škodnega dogodka ne bi prišlo, ploščad sama po sebi ni bila nevarna stvar, delo v njej pa ne nevarna dejavnost. Če stvar, ki sama po sebi ni nevarna, postane takšna zaradi nedopustnega ravnanja tretjih oseb, je odgovornost za škodo lahko le krivdna (smiselno prim. II Ips 186/2017). Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, je do škodnega dogodka prišlo izključno zaradi nepričakovanega in nedopustnega ravnanja tožnika, toženkine odškodninske odgovornosti utemeljeno ni ugotovilo. Na drugačno presojo ne vpliva pritožbeno sklicevanje, da dvižna ploščad ni bila ustrezna in da pred začetkom del ni bila pregledana. Pritožba niti ne konkretizira ustrezno vzročne zveze med tako zatrjevanima okoliščinama in nastankom škodnega dogodka. Poleg tega iz potrdila z dne 31. 3. 2014 (B14), ki je bilo v času nezgode veljavno, izhaja, da je škarjasta dvižna ploščad izpolnjevala vse pogoje, ki so bili določeni s pravili varstva pri delu.
9. Iz prvostopenjske sodbe izhaja, da se je tožnik poškodoval, ko je opravljal montažna dela kot ključavničar monter. Pritožnik poudarja, da mora biti po stališču iz citiranega revizijskega sklepa delo, na katerega je delavec napoten, določno opredeljeno; navaja, da sta imeli stranki sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za pomožnega ključavničarja I in toženki očita, da ni predložila listine, iz katere bi izhajalo, da ga je napotila v tujino na delo ključavničarja monterja2. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da glede vprašanja določnosti dela, na katerega je bil napoten tožnik, toženki ni mogoče očitati protipravnega ravnanja, ki bi bilo v pravnorelevantni vzročni zvezi s škodnim dogodkom. Pogodba o zaposlitvi za pomožnega ključavničarja I je izrecno vključevala opravljanje montažnih del na opremi ali konstrukcijah, tovrstno pa je bilo tudi delo, ki je bilo predmet pogodbe o poslovnem sodelovanju za leto 2014, sklenjene med toženko in družbo B. d.o.o.3, na podlagi katere je vključila tožnika v dejavnost te družbe. Tožnik se je poškodoval v okviru opravljanja tega dela, tj. pri montaži sortirnega stroja za komunalne odpadke.
10. Pritožba se sklicuje na revizijsko stališče, po katerem delodajalca obvezuje skrb za izbiro pogodbenega partnerja in se mora prepričati, v kakšen organizacijski ustroj napotuje delavca, kdo bo prevzel dolžnost nadzora, dajanja navodil ... Pritožnik v zvezi s tem očita, da je šele ob prihodu na Hrvaško izvedel, da bo vodja gradbišča A. A. skrbel za njegovo varnost in zdravje, mu dajal navodila in ga nadzoroval. Četudi tega pred prihodom v kraj O. ni vedel, to po oceni pritožbenega sodišča ni v pravnorelevantni vzročni zvezi s škodnim dogodkom. Enako velja za pritožbeno sklicevanje, da mu ni bilo pojasnjeno, kakšne naj bi bile vloge drugih delavcev in pravnih oseb na delovišču (iz njegove izpovedi sicer izhaja, da je vedel, da ga je toženka napotila v kraj O. na prošnjo družbe B. d.o.o. oziroma njenega direktorja G. G.).
11. Po pritožbenem zatrjevanju bi toženka morala zagotoviti, da bi A. A. govoril slovensko; govoril je nemško in malo angleško, ne pa slovensko, da bi se z njim tožnik lahko sporazumeval. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da bi bilo za toženkino odškodninsko odgovornost lahko pomembno le, če bi konkretni nezgodi botrovalo (tudi) jezikovno nerazumevanje na gradbišču. Takšnega dejstva sodišče prve stopnje pravilno ni ugotovilo. Kot je obrazložilo, tožnik ni podal že trditve, ki bi utemeljevala tak zaključek v zvezi z nastankom škodnega dogodka. V izpovedi je celo pojasnil, da se je z A. A., ki mu je odrejal delo, sporazumeval angleško, slovensko in tudi z rokami, če se česa ni razumelo, pa je prevajal nek Slovenec. Upoštevaje tudi izpovedi prič (H. H., G. G., I. I., J. J.) je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da se je bilo z A. A. mogoče sporazumevati. Predvsem pa je ključna prvostopenjska pravilna ugotovitev, da čeprav je bilo razumevanje morda nekoliko slabše, ni predstavljalo razloga za to, da se tožnik ni pripel z varnostnim pasom in da je stopil na prečko ograje dvižne ploščadi (do škodnega dogodka torej ni prišlo zato, ker tožnik ne bi razumel nadrejenega). Pritožba vztraja, da je k škodnemu dogodku doprineslo sporazumevanje z rokami oziroma nemožnost sporazumevanja glede načina izvajanja dela, vendar teh okoliščin ne konkretizirana na način, ki bi utemeljeval obstoj vzročne zveze s padcem. Glede na vse obrazloženo na drugačno presojo ne morejo vplivati niti ostale navedbe, s katerimi želi pritožba dokazati, da tožnik ni razumel A. A. (npr. ob zaslišanju, ki je potekalo preko tolmača, je na eno v slovenščini zastavljeno vprašanje odgovoril slovensko, kar pa po mnenju pritožbe še ne pomeni, da je govoril in razumel slovensko; izpoved inšpektorja C. C., da se z nekim Nemcem na kraju dogodka ni dalo sporazumevati ...).
12. Odškodninsko odgovornost toženke pritožba zmotno utemeljuje z navedbo, da je bil na gradbišču prehud delovni tempo in da se je glede na izpoved tožnika pri delu mudilo. Iz njegove posplošene izpovedi res izhaja, da so na dan škodnega dogodka želeli čim prej pospraviti, da bi šli domov. Vendar pa je ključna prvostopenjska ugotovitev, da ni nihče potrdil, da bi kdorkoli tožnika (zlasti tudi v povezavi z njegovim ravnanjem, ki je vodilo k nastanku škodnega dogodka) priganjal k hitremu delu, ali da bi se tako mudilo, da je zaradi tega tožnik delal pod pritiskom. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno obrazložilo, da sta si nenazadnje v nasprotju (nedokazana) trditev tožnika, da naj bi A. A. želel, da se delo hitro zaključi, ter na drugi strani tožnikova trditev, da ga sploh ni razumel. Pritožba neuspešno navaja, da ni potrebno posebno znanje tujega jezika za razumevanje kretnje ob istočasnem načinu govora, ki kažeta, da je treba delati hitro. Gre za povsem posplošeno pritožbeno navedbo, ki je ob izostanku ustrezne konkretizacije ni mogoče povezati z okoliščinami nastanka škodnega dogodka.
13. Kot navaja pritožnik, nasprotuje stališču, da za presojo škodnega dogodka ni pomembna (ne)ustreznost zdravniškega pregleda. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da takšnega stališča sodišče prve stopnje ni sprejelo. Temeljito je presodilo vse očitke, s katerimi je tožnik utemeljeval, da zdravstvena sposobnost za opravljanje dela, pri katerem se je poškodoval, ni bila preverjena ter dokazana z ustreznim zdravniškim pregledom in spričevalom. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje ovrglo tovrstne tožnikove trditve oziroma obstoj vzročne zveze med njimi in škodnim dogodkom. Pravilno je ugotovilo, da tožnik iz dvižne ploščadi ni padel zato, ker ne bi bil zdravstveno zmožen obstati v njej, ali ker bi imel kakšne druge zdravstvene omejitve. V času nezgode je imel veljavno zdravniško spričevalo z dne 3. 2. 2014, ki je potrjevalo tudi izpolnjevanje posebnih zdravstvenih zahtev za delo na višini (B26). Pritožba izpostavlja opazko izvedenca E. E., da tožnik ni imel ustreznega zdravniškega soglasja, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da izvedenec ni podal nobene podrobnejše utemeljitve, na podlagi katere bi bilo to opazko mogoče vzročno povezati s škodnim dogodkom. Tudi sicer je tožnik v prvostopenjskem postopku na trditev, da za varno opravljanje dela ni bil ustrezno pregledan (globinski vid, ostrina vida, psihološko stanje), navezal zgolj ugibanje, da bi bilo to lahko eden od vzrokov, ki naj bi doprinesli k nesreči.
14. Pritožba neutemeljeno nasprotuje prvostopenjski presoji, da je bil tožnik usposobljen za delo, na katero ga je napotila toženka. Nenazadnje je v izpovedi sam potrdil, da je pri toženki opravil teoretični in praktični preizkus. Iz teoretičnega dela izpita iz varstva pri delu (B22) je razvidno, da je pravilno odgovoril na vprašanje (št. 17), da plezanje po delovni opremi, vključno s škarjasto dvižno ploščadjo, ni dopustno. V pritožbi zato zmotno zatrjuje, da vprašalnik za teoretični preizkus ni vključeval…
dostopna vsebina
